Rombon. 2208, pa kar 1700 višinskih metrov, ali približno toliko, kot lažje poti na Triglav.

Rombon ima krvavo zgodovino. Tam je bila v prvi svetovni vojni avstro-ogrska skalna trdnjava, kot obramba za vztrajne italijanske napade, kajti vrh Rombona je predstavljal odlično opazovalno točko za celotno Soško dolino. O brutalni zgodovini podobe pričajo še danes. Pot iz Kluž se začne po tunelu, vkopanem v živo skalo, ob strani pa kaverne s strelnimi linami navzven, navznoter pa še danes vidnimi ‘odtisi’ nabojev v stenah bunkerjev.

Na začetku je šlo kot po maslu. Začetna tabla je kazala 5 ur do vrha. Po zgledu prejšnjih vzponov smo štartali s tempom približno 500 višinskih metrov na uro. Je pa strma pot! Levo, desno, levo, desno hudo navkreber. Po 1100 predelanih višincih se je ustavilo. Najprej prvič, pa drugič, pa tretjič… No, kljub temu je bil vrh vedno bližje, kar vedno vlije nekaj dodatnih moči. Po 4 urah in četrt … prekrasna panorama, s soncem obsijan vrh in sproščujoč občutek, da je uspelo! Res, opazovalna točka par excellence.

Še obvezno slikanje z zastavo, potem prijeten počitek na gorskem soncu. V hribih smo Slovenci bolj zgovorni kot v dolini. Z dvema zakoncema, ki smo jih srečali že spodaj, smo se zapletli v gorski pogovor. Sta bila uro pred nami na vrhu. Skupaj imata 140 let, pa sta nas prehitela po dolgem in počez. Kapo dol. Še en je govoril o svojih hribovskih izkušnjah. Že 39 let redno hodi v gore, na Triglavu je bil pa 67-krat…

Pot navzdol? Ojoj, to pa je preizkušnja za kolena. So šli trije avstrijski mladci pred nami. Vsakič, ko smo jih dohiteli, so pospešili, da jih ne bi prehiteli. Pa smo jih v zadnji tretjini srečali na jasi ob stari utrdbi, ko so omagali. ‘A vi se niste nič ustavili, da bi počivali? Mi ne moremo več naprej, so kolena fuč,’ so rekli. No, moja kolena so bila tudi blizu tega, a moraš stisniti zobe…

Tako je pač v hribih, in tako je tudi v vsakdanjem življenju…