Ni gora, ni hrib, je obeležje žrtvam vojne za Slovenijo. Edini vrh, kjer se iz vrha hriba SPUSTIŠ na ‘vrh’ – Cesarski vrh.

Je klicala Barbara, ko je prebrala na mojem napovedniku, da se odpravljam na Cesarski vrh. Da pozna gospoda, ki nam bo razložil vso zgodovino, ki spremlja pot ‘na vrh’. Od rimskih časov do osamosvojitvene vojne. Pot namreč vodi po liniji obrambnega obzidja Rimskega imperija, ki je ločilo ‘barbare’ od Rimljanov. Smo srečali (lesene) rimske vojščake, hodili po zidu, poskušali izvleči (lesen) meč, dokler nismo prišli do spominskega obeležja na Cesarskem vrh, kjer se poklonimo dvema mladima fantoma, ki sta umrla med vojno za Slovenijo. Z nami sta bila tudi starša enega od njih. Naj počivata v miru.

Skupaj smo se jima poklonili, še obvezna slika z zastavo, potem pa smo krenili proti razglednemu stolpu na Planini nad Vrhniko.

Pred tem sem obiskal Idrijo, na praznik idrijskih žlikrofov. Marto in Vladimirja sem srečal tam, pa smo si dali roke in se skupaj poslikali. Ali kot pravi moj slogan – SODELUJMO #ZAprihodnost

Precej besed sem izmenjal še z idrijskim županom Tomažem Vencljem, nekaj tudi s hrastniškim Markom Funklom, nato pa seveda ‘pospravil’ porcijo pristnih idrijskih žlikrofov. Vmes srečal še klekljarico, s katero sva že zadnjič ugotovila, da imava rojstni dan na isti dan, ter obiskal stojnice original idrijskih ročnih proizvodov. Še en poln dan je za mano…