o meni

Karkoli delaš, delaj s pametjo

Na vratih podstrešnega stanovanja nekje v centru Ljubljane, že od kar znam brati, piše: “Quidquid agis, prudenter agas et respice finem.”

 

Ko so me črke začele zanimati, sem očeta vprašal, zakaj je to obesil na vhodna vrata našega stanovanja. Pa je rekel, da zato, da se vsakič, ko gre ven ali pride domov, opomni, kaj je v življenju najpomembnejše. ‘Karkoli delaš, delaj s pametjo in misli na konec.’ Ali po domače, vsaka re-akcija ima svojo akcijo in predvsem nikar se ne zaletavaj z glavo v zid…

 

Moram reči, da me je takšen pogled na svet kar pritegnil. Mi postal smiseln. Nekako sem ga ponotranjil. Na nek način me je ustrojil v smeri, da ne obupam zlahka. Ali kot je nekoč dejal Henry Ford: ‘Zmore tisti, ki verjame, da zmore; ne zmore tisti, ki ne verjame, da zmore’. Kako resnično.

 

Seveda v tem razburkanem svetu nismo izolirani ‘in vitro’. Zato ne drži, da je vsak svoje sreče kovač. Lahko pa dobro kuje, ko je v kovačnici. Če se le potrudi.

Spomnim se, da sem v tretjem razredu osnovne šole skupaj s sošolci odšel v tedanjo skupščino, današnji Državni zbor. Ko sem stal v veliki dvorani, ko sem gledal visok strop in svetlobo, ki je pronicala v dvorano, me je prešinila odločna misel – nekega dne želim tu delati. No, trajalo je precej dlje, kot sem mislil. Šel sem v politiko, se udejanjal v podmladku. Stal na stojnicah, delil letake. Bil ‘enfant terrible’ ljubljanskega odbora. Nisem bil uvrščen med kandidate. Potem sčasoma da. Neuspešno kandidiral. Večkrat zapored. Well, a lesser man would fall. Ampak, kot je nekoč hudomušno pripomnil Winston Churchill: ‘Uspeh pomeni, da greš od neuspeha do neuspeha, ne da bi pri tem izgubil voljo.’ 

Dokazano je nisem izgubil…

 

Vmes sem skočil za tri leta delati v Evropski parlament kot svetovalec za Slovenijo. Bil sem eden redkih, ki se je prostovoljno vrnil. Moji tedanji sodelavci, s katerimi sem leta 2003 začel v poslanski skupini EPP pripravljati ‘veliki širitveni pok’ 2004 z novimi državami članicami, so še danes tam, trenutno s trikrat višjo plačo od moje ministrske. Ko sem v februarju 2006 odšel v kadrovsko službo Evropskega parlamenta z željo, da se mi prekine pogodba, ker grem nazaj v Slovenijo, je kadrovnica poklicala svojega prijatelja v pisarno in rekla ‘lej, to je tisti vzhodnjak, o katerem sem ti govorila, ki želi zapustiti Evropski parlament.’ In sem ga z največjim veseljem. Mislim, da je najboljši motivator za polepšano sliko o Sloveniji ravno to, da greš za nekaj časa živeti ven.

 

Po vrnitvi sem se pridružil projektu predsedovanja Slovenije Svetu EU kot uradni govorec predsedstva. Vmes sem prejel še državno odlikovanje Republike Litve ‘Red cross’ za zasluge pri reševanju litovskega državljana, danes prijatelja Manwisa.

2014 sem bil končno izvoljen za poslanca. Hja, nova zahtevna naloga – preiskovalna komisija o bančnem kriminalu. Tedaj kasta ‘nedotakljivih’, ‘najpametnejših’, ‘nezmotljivih’ in ‘uglednih’ gospodov, ki se jih ne spodobi povpraševati o odgovornosti. Čeprav smo njih rabote plačali mi, navadni državljani. Kakšna bitka najprej s sodnicami ljubljanskega sodišča, ki so parlamentu odrekale vpogled v zaupno bančno dokumentacijo! Sedem mesecev je trajal spopad s sodnimi mlini vse do Ustavnega sodišča, preden smo dosegli to pomembno etapno zmago, ki je bila ključna tudi za vse naslednje preiskovalne komisije.

Potem so sledila zaslišanja. Tri dolga leta sem študiral bančno dokumentacijo. Za vsako uro zaslišanja sem porabil 60 ur priprav. Saj veste: Quidquid agis, prudenter agas…

Na koncu smo sprejeli poročilo, podprto s strani vseh političnih strank v parlamentu, kar je tudi svojevrsten uspeh. Učinek pa – khm, vprašajte sodnike…

V drugem mandatu je vajeti države prevzel komik. Ki pa se je malce preveč ‘pohecal’ tudi s svojimi koalicijskimi partnerji. Kar se je kasneje zanj izkazalo kot slaba šala. No, mene ni tako zelo zmotila. Njegova ‘neslana šala’ mi je namreč odprla priložnost za nov izziv – mesto ministra za zunanje zadeve. V dveh letih smo naredili ogromno. Imeli 110 bilateralnih srečanj, kar je več kot prejšnja dva ministra v šestih letih skupaj! Z Američani smo sklenili strateški dialog. Oblikovali smo skupino srednjeevropskih držav C5, pristopili k neformalni aliansi mediteranskih držav EUMED9, oblikovali trilateralo A3 severno-jadranskih držav, odprli nove ambasade, sprejeli prenovljeno strategijo zunanje politike, uspešno predsedovali Svetu EU in najavili kandidaturo za nestalno članico varnostnega sveta 2024-25. Skratka, ni da ni. Quidquid agis, prudenter agas…

Hkrati pa sem vseskozi prisegal na kulturo dialoga, na iskanje soglasja in na zavedanje, da se je treba v določenih zadevah takoj postaviti na pravo stran. Tako kot v primeru ruskega napada na Ukrajino. Tu mora vsak povedati, na kateri strani je. Na strani svobodne, napadene Ukrajine, ki brani mednarodni svetovni red? Ali na strani agresorja, Rusije. Tole je čisti black&white. Ni mesta za cincanje ali ne opredeljevanje. Če molčiš, si za Rusijo. Če nisi glasoval ZA deklaracijo DZ o obsodbi ruske agresije na Ukrajino, si za agresorja. Vredno prezira. 

Kajti, kot že 45 let piše na vratih: … respice finem.

Vprašanja in pobude volilcev