Slovenija je po številu čebelarjev na prebivalca v samem svetovnem vrhu. Pred več kot 230 leti je znanje slovenskega podeželskega čebelarstva dobilo svojega učitelja na cesarskem Dunaju. Sto let pozneje je območje zaslovelo s svojo čebelo Apis mellifera carnica.

Čebelarstvo je za Slovenijo del zgodovinske narodne kulture. Že Janez Vajkard Valvazor je v svoji knjigi “Slava Vojvodine Kranjske” omenil čebelnjake v podobi hišk.

 
Po podatkih centralnega registra čebelnjakov je bilo oktobra 2020 v Sloveniji 11.293 čebelarjev, ki so čebelarili z 213.581 čebeljimi družinami. Vedno več je čebelarjev, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo medu.

Pri enemu od njih smo bili danes. V naravi, med cvetlicami in brnenjem čebel. Po nekaj letih so končno cveteli iglavci, čebele so pridno nabirale nektar, zato bo letos rekordna letina.

Prvič v življenju sem bil v panju. V skafandru z rokavicami do komolcev. Brenčalo je vsepovsod, predvsem pa dišalo po medu.

Nekaj kadila, da se čebele umaknejo, nato vzamemo ven satje, ga z grabljicami ‘odpremo’, da začne med mezeti ven. Medene vonjave…

Matica, delavke in troti. To je čebelja družina. Matico zberejo že na začetku. Nihče ne ve kako, morda čebelja ‘globoka država’ .

Matice ves čas hranijo z matičnim mlečkom, medtem ko ličinka delavke ali trot dobiva takšno hrano le tri dni, pozneje pa cvetni prah, pomešan z medom. Troti se razvijejo iz neoplojenih jajčec. Njihova najpomembnejša naloga je oploditev matice. Pri naravni gradnji satovja je približno 10 % celic trotovskih. Nimajo organov za zbiranje hrane, tudi žela na zadku ne.

Ko cvetnega prahu zmanjka in ko je konec paritvene sezone, se odnos čebel do trotov zelo spremeni. Delavke jih napodijo iz panja. Baje postanejo samo porabniki hrane. Nekaj sem jih videl, ki so še poskušali priti v panj. Večina pa jih je bilo že v onostranstvu, spodaj pod panjem.

Mati narava pač. Treba jo je spoštovati. Zato, da lahko uživamo v pristnem okusu najkvalitetnejšega slovenskega medu.