Ustava RS, 104. člen, prisega:

“Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.”

Pred natanko dvema letoma sem v DZ po glasovanju o novi vladi izrekel te besede. In podpisal ‘pogodbo’ s svojo ljubo domovino, Slovenijo.

Minilo je, kot bi trenil. Pravijo mi, da imam precej več sivih las. No, pa saj ni čudno. Obdobje, v katerem sem prevzel zunanjo politiko Slovenije, res ni bilo obdobje, ki bi mi ga lahko zavidali. Pravi stampedo dogodkov, ti pa usklajuj vse to…

Pred natanko dvema letoma so me čakale dolge vrste tovornjakov pred mejami, ker je tedanji PV zaradi strahu pred covidom preprosto zaprl meje. Prvi dan je bila sobota, in celo soboto sem bil na liniji z ministri, da smo to rešili. Potem je sledilo usklajevanje ukrepov in režimov med državami za prehod meje. Ko te pokliče avstrijski zunanji minister in reče, da bodo od srede zahtevali za prehod meje potrdilo o negativnem testu, veš, da te čaka dan poln klicev in tedni jeze.

Nato obdobje potrjevanja nove finančne perspektive – čas, ko so vsi govorili o neusklajenosti držav članic in napovedovali razpad EU. Pa je diplomacija prevladala.

Nato Hrvaška in Italija napovesta vzpostavitev izključne ekološke cone v Jadranskem morju. Rdeča cunja za slovensko politiko in javnost. No, diplomacija jo je namesto zaostrovanja raje ‘pobarvala’ v barve sodelovanja in vzpostavila trilateralni forum za usklajevanje politik na območju severnega Jadrana.

Ustanovili smo neformalno skupino srednjeevropskih držav C5, dobili vabilo za priključitev skupini mediteranskih držav EUMED9, podpisali strateško partnerstvo z ZDA, odprli 4 nova veleposlaništva ter z vsemi sosedami dvignili raven odnosov.

Medtem pride predsedovanje Svetu EU, ko je celotna vlada ‘razmazana’ na usklajevanju EU zadev. Ob tem pa te doma že vnaprej ‘obsodijo’ na neuspeh. In ko na koncu to predsedovanje izpeljemo z odliko, tako da dobimo glasne pohvale številnih državnikov, poslancev Evropskega parlamenta, predsednika Evropskega Sveta, komisarjev Evropske komisije razen slovenskega, o tej temi doma nihče ne želi več razpravljati… 

Ko pričakuješ, da bo v izteku mandata vsaj malce bolj relax obdobje, udarijo še Rusi z nesmiselno, brutalno in pokvarjeno vojno. Agresijo na samostojno in miroljubno Ukrajino. Tokrat EU ni bila neusklajena. Odreagirala je odločno, z enim glasom in bistveno ostreje, kot je Putin pričakoval. Sprejela je najostrejši paket sankcij, obsežnejšega kot ZDA, VB ali Kanada. In to v rekordno kratkem času. Zunanji ministri, ki na ravni EU potrjujemo sankcije, smo v enem tedni sedeli štirikrat, da bi se uskladili. In smo se. Četudi je kontekst – vojna v Ukrajini – grozljiv, smo lahko v tem pogledu vseeno ponosni, da smo Evropejci. Da smo se postavili na pravo stran zgodovine in da odločno ter hitro reagiramo. Medtem pa ljubljanski župan še vedno ni vrnil ruskega državnega odlikovanja, ki mu ga je na prsa pripel Putin. Z rokami, ki so podpisale krvavi napad na Ukrajino.

Anja Kopač se je na primer znala postaviti na pravo stran zgodovine…

Zatorej, nekaj dodatnih sivih las je logična posledica dveh let, ki so za mano…

Pravijo, da če imaš veliko dela, čas hitro mineva. No, da mi ne bi bilo dolgčas, sem svoj team sodelavcev že v začetku ‘pregnetel’ z osrednjim vodilom #AktivnaDiplomacija. Se je kar prijelo… V dveh letih smo izvedli 110 bilateralnih obiskov – 66krat sem obiskal tuje prestolnice, 44krat pa so tuji ministri prišli v Ljubljano. Poleg tega sem potoval še na 49 srečanj, ki so povezane z delovanjem EU. Skupaj torej 159 obiskov. 52 tednov je v letu dni, 104 torej v dveh letih. Z drugimi besedami – prav vsak teden v preteklih dveh letih sem obiskal ‘prestolnico in pol’. Teden za tednom. Če to ni #AktivnaDiplomacija…

Brez lažne skromnosti sem ponosen na delo, ki smo ga naredili. A to je bilo možno le zato, ker imam na ministrstvu najboljšo ekipo. Brez nje ne bi uspeli, zato ob ‘dve-letju osorej’ ena velika zahvala sodelavcem za ves njihov trud in odrekanje na naši skupni poti. Kljub trdemu delu – ali pa ravno zaradi njega, lahko rečem, da sem doživljal najlepše trenutke in zadovoljstvo nad doseženimi uspehi.

Prihaja slovo tega mandata in začetek novega. Naj nadaljujem, ali taktirko prepustim nekomu drugemu? No, odločitev ni moja. Je v rokah volivcev.

24.4. boste odločali o tem, ali podpirate tiste, ki zmoremo sprejemati odločitve. Ki zmoremo dialog. Ki vemo, kako se vodi #AktivnaDiplomacija.

Jaz pravim: Še štiri leta. Kaj pravite vi?